Ure v materini sobi

Preteklost je mogoče razumeti šele, ko jo je mogoče tudi doživeti. Tako vsaj misli pripovedovalka, ki se v želji, da bi za trenutek ušla težavni sedanjosti in lažje napisala svojo zgodbo, vrne v materino hišo. Ure v materini sobi odštevajo čas med sedanjostjo in preteklostjo, da hči spregovori z glasom matere ter v njeni zgodbi prepoznava odsev svoje. Meja med njima se zabriše, pripovedni glas pa po koščkih sestavlja zgodbo o ženskah, soočenih s težkimi življenjskimi odločitvami v družbi in prostoru, kjer preživetje ni bilo vedno lahko. Pripovedovalka se zatakne med dvema življenjema in dvema državama, med spominom in zgodovino ter med dvema nedokončanima knjigama. Dvojnost, ki jo trga narazen, skriva pod družbeno sprejemljivo masko. Pisanje in literatura postaneta edino pribežališče, kjer lahko razdvojeni jaz postane eno.