Jutranji opoji

Vstajal je zgodaj, še pred zoro. V svoji senzibilnosti je zaznal najmanjše spremembe v svetlobi, ki jo je strast no pričakoval. Ni imel slabe navade, da bi poležaval. Kar izstrelil se je iz vodoravnega položaja, odprl okno, se naslonil na polico in globoko zadihal. V mislih je uredil zmedo svojih sanj, ki so pomeni-le enega od izhodov iz utesnjenih razmer. Mar ni v njih potoval, kamor je hotel? Kaj ni v njih videl planin, jezera in sonca, ki so mu bili v ozkem prostoru nedostopni? Nato se je usedel, skrbno zložil drobne lističe in se lotil pisanja. Misli so bile jasne, kristalne, polne svetlobe in brezmejnega prostora, kot da se sredi zvezd ziba na luninem krajcu.

Jutranji opoji prinašajo sedeminpetdeset kratkih zgodb o vsakdanjih srečanjih in nevsakdanjih prizorih, ki jih avtor osvetljuje pod nadvse nenavadnimi koti. Junaki zgodb so posamezniki, ki zasledujejo le-poto in svobodo, a na svoj tihi, nevsiljivi, skorajda po-etični način. Pogosto so posebneži in obstranci, »saj ljudje, ki kaj mislijo, se vedno znajdejo v izgnanstvu«, med njimi so revolucionarji, modreci, zaljubljenci in učenjaki, pa tudi povsem običajni ljudje, ki v prav posebnem trenutku osebne zgodovine presežejo svoj stari jaz ali se z modrostjo odzovejo na zagate svoje okolice. Nemalokrat so vizionarji, ki vidijo nov družbeni red, ko bodo dobrine prosto prehajale med ljudmi, brez avtoritarnih uradov, »v evangelijskem duhu, v njegovem najlepšem delu«. Ne vodi jih zavist, ki je usmerjena navzven, pač pa resnicoljubnost, ki vodi navznoter, v iskanje vedno novih možnosti. Čeprav so glede na starost, spol, družbeni položaj in poklic karseda raznoliki, jih povezuje nekaj, čemur bi s po-močjo besedišča psihoanalize lahko rekli pogum za individuacijo. Kar jih poganja, je želja postati svoj. Ko vstopamo v te zgoščene, bistroumne zgodbe z lastno prtljago čustev, spominov, uresničenih in ne-uresničenih želja, je, kot bi udarila tista znamenita kafkovska sekira, ki razbije ledeno morje v nas. Tako se skozi branje prebujajo globoko zakopana občutja, notranji prostor pa se širi, da zaobjame dotlej tuje in nepoznane misli in poglede. In morda nas zato med branjem pogosto prešine tisti svetli občutek, da so še mogoča pristna srečanja, da »še nastajajo prijateljstva v negotovem, na smrt obsojenem svetu«.