Pred zrcalom

V avtobiografskem romanu Osti pripoveduje o moško-ženski ljubezni. Od ljubezni do mame in babice, prek prvih stikov z deklicami, do takšnih in drugačnih ljubezenskih dogodivščin z dekleti in ženskami, v katerih ljubezen kaže nešteto svojih obrazov.

Pesnik in pisatelj Josip Osti je v svojih dosedanjih pesniških in proznih knjigah najpogosteje tematiziral ljubezen, kar potrjujejo tako njihovi naslovi kot tudi njihove vsebine. In več kot očitno je, da si ves čas načrtno prizadeva rehabilitirati besedo ljubezen – in to v času, ki ji ni preveč naklonjen. To počne brez strahu, da bi mu očitali sentimentalizem, kajti prepričan je, da nas je prav ljubezen naredila človeške. V eni izmed zgodnjih pesmi je celo napisal, da bomo brez ljubezni izumrli kot dinozavri.
V knjigi Pred zrcalom (beležke za neodposlano pismo Charlesu Bukowskemu ali nedokončan roman, zgrajen iz posamičnih, včasih v življenju tudi nedokončanih ljubezenskih zgodb) Osti pripoveduje o moško-ženski ljubezni. Od ljubezni do mame in babice, prek prvih stikov z deklicami, do takšnih in drugačnih ljubezenskih dogodivščin z dekleti in ženskami, v katerih ljubezen kaže nešteto svojih obrazov. Tako nežnih kot tudi grobih. Pa naj gre za hrepenenje ali poželenje, ali njuno prepletanje. Ljubezni se neredko loteva hudomušno, predvsem z ozirom nase. Oziroma z njegovo že znano in prepoznavno pisateljsko veščino, ki jo zaznamujeta duhovitost in človeška toplina.